Zgodovinske evropske borilne veščine
Mečevanje je le del bogate in raznovrstne evropske zgodovinske borilne dediščine.
Kaj so zgodovinske evropske borilne veščine?
Mečevanje z rapirjem, boj z bodalom, sekanje z dvoročnim mečem, udarjanje z dusakom, zabadanje s sulico ali ringen (boj brez orožja) so zgolj nekatere od številnih veščin, ki jih uvrščamo v veliko skupino zgodovinskih evropskih borilnih veščin.
Gre za borilne in bojne veščine, ki so nastale in bile v uporabi v Evropi in na ozemljih, kjer so imele vpliv evropske države.
Pridevnik zgodovinske pomeni, da jih danes v namene bojevanja ne uporabljamo več, saj so se okoliščine bojevanja zelo spremenile - te veščine so izumrle ali pa se spremenile v povsem drugačne oblike.
Zgodovinske evropske borilne veščine načeloma uporabljamo v kontekstu bojevanja s hladnim orožjem, zelo nam pa pomaga razumevanje razlik med bojevanjem na bojnem polju, bojevanju na turnirju ali igrah, sodnim dvobojevanjem, bojevanjem v civilnem okolju (dvoboj, samoobramba) in športnim bojevanjem.
Vsaka izmed naštetih oblik bojevanja ima namreč svoje namene in cilje, od katerih so odvisne okoliščine bojevanja, te pa določajo sam boj - izbiro orožja, zaščitne opreme in nabora tehnik.
Seveda imajo nameni in cilji bojevanja svoje zgodovinsko ozadje, zato nam za boljše razumevanje pride zgodovinski pregled zelo prav.
Kratek zgodovinski pregled
Težko določimo čas pojava bojevanja, vendar glede na človeško naravo in razvoj družbe smemo sklepati, da se uporaba sile z namenom doseganja želenih ciljev pojavi zelo zgodaj.
Arheološke najdbe in zgodovinski viri pričajo, da je bojevanje sestavni del nastajanja zgodnjih družb (na časovnem traku lahko bojevanju na bojnem polju mirno postavimo ob bok tudi dvobojevanje kot način iskanja rešitve med osebama na zakonit in nezakonit način. Danes bi prvemu rekli celo »časten način«, slednjemu pa »ulični boj«).
Sočasno z bojevanjem na bojnem polju, ki določa razvoj orožja in opreme, lahko že v starem veku ali antiki govorimo o drugačnem bojevanju. Poznali so borilni šport, razvito športno disciplino.
Ohranjeni viri, ki metodično govorijo o vadbi starogrške rokoborbe, so skopi- poznamo dve različici tega borilnega športa: pale (πάλη), po tekmovanju v teku prva disciplina na olimpijskih igrah, in pankration (παγκράτιον), ki združuje udarjanje in rokoborbo.
Kultura starega Rima je bojevanju na bojnem polju in borilnemu športu pridala še gladiatorske boje. Ti so športni disciplini podobni po tem, da so se odvijali na določenem prostoru, kamor občinstvo ni imelo vstopa, in po določenih pravilih.
Obstajali so natančno začrtani razredi bojevnikov, vsakemu razredu je bil edinstven po načinu bojevanja in opremi. »Pravemu« bojevanju pa se ti boji približajo s tem, da vpeljejo uporabo orožja in zaščitne opreme ter je prihajalo do poškodb, tudi najhujših.
O sami tehniki bojevanja in o gladiatorjih žal nimamo veliko ohranjenih virov, rečemo lahko, da je šlo za pogodbene profesionalne bojevnike, ki so s svojim delom občinstvu nudili želeno zabavo, tudi če so pri tem tvegali življenje.
Iz obdobja pred srednjega veka nimamo ohranjenih virov o tehnikah ali postopkih bojevanja, na voljo nam je literarna in likovna dediščina.
Naše védenje temelji na materialnih virih in spoznavanju zgodovinskega konteksta.
Najstarejši ohranjeni pisni vir, ki podaja informacije o postopkih bojevanja z mečem in ščitkom, je MS I.33 v Royal Armories, ki ga umeščamo v konec 13. oziroma začetek 14. stoletja.
MS I.33 lahko jemljemo kot neizpodbitni dokaz, da je šlo za borilno veščino v polnem pomenu besede.
Naveden je sistem napadov in obramb, poimenovane so preže in postopki. Ni govora o uporabi brutalne in nenadzorovane sile, temveč o veščini, ki se je je moč naučiti in uspešno uporabljati.
Rokopis je zanimiv tudi s stališča zgodovinskega konteksta- ne prikazuje namreč pripadnikov najvišjega družbenega sloja, plemstva in vitezov (ti so namreč tradicionalno povezani z orožjem in bojevanjem), pač pa veščino bojevanja z mečem in ščitkom prikazujeta figuri učenjaka in duhovnika.
V 14. stol. umeščamo rast t.i. »nemške tradicije bojevanja« ali »nemške šole bojevanja«. S tema sodobnima izrazoma označujemo značilni pristop k bojevanju z različnimi vrstami hladnega orožja, ki se je razvil v nemških deželah.
V času med 15. in 17. stoletjem je vplival na bojevanje po vsej Evropi, napisano zapuščino pa je ohranjena v precejšnjem številu zvezkov, ki so delo številnih avtorjev.
Te pisane vire označujemo z izrazom fechtbücher (edn. fechtbuch)- gre za edinstveno zvrst, ki združuje elemente učbenika, priročnika, opomnika in razprave, mestoma gre za bogato ilustrirane izvode.
Izraz Kunst des Fechtens (veščina bojevanja) uporabljajo avtorji, ki jim pripisujemo fechtbücher.
Označuje veščine bojevanja s številnimi orožji: z dolgim mečem, bodalom, orožjem na drogu, messerjem, dusakom, mečem in ščitkom, ringen (boj brez orožja; rokoborba ali ruvanje); poleg neoklepljenega bojevanja obravnava še bojevanje v oklepu s številnimi orožji in bojevanje na konjskem hrbtu.
Pristop k borilnim veščinam je bil združevalen - posameznik se ni osredotočil zgolj na eno orožje, še več, bilo je skoraj samoumevno, da je mečevalec znal uporabljati tudi bodalo in messer ter se je znal bojevati tudi brez orožja. Seveda je vsak imel svoje »najljubše orožje«, a to nikakor ni izključevalo vadbe bojevanja z drugimi orožji ali ringen.
Nedvomno si vsakdo ni mogel privoščiti vadbe bojevanja v oklepu ali na konjskem hrbtu, z gotovostjo pa lahko trdimo, da si je vsak bojevnik želel doseči čim boljšo bojno usposobljenost.
Poenostavljeno lahko rečemo, da je bilo za takega posameznika razlika v bojevanju v vojaških enotah ali na ulici zgolj stvar odtenka v okoliščinah.
Seveda se je okoli vsakega načina bojevanja izoblikovala tudi svojstvena etika, kjer so bile meje strogo določene, tudi z zakonom.
Bojevanje na bojnem polju se ni kar tako prelilo na ulice, obramba življenja ali imetja ni smela prestopiti meja silobrana. Sodni dvoboj se ni smel zgoditi brez nadzora izven ograjenega prostora, na turnirjih pa se ni bodlo v obraz in na športnem srečanju niso udarjali s kovinskim kijem.
Vedno je bila prisotna tudi potreba po samoobrambi, ta se ni ognila niti najnižjih slojev prebivalcev, ki so zagotovo bili vešči v veščinah ringena, messerja, bodala in palice.
Marsikateri avtor izrazu Kunst des fechtens pripiše še pridevnika častivredna in viteška, kar nam pove veliko o imenitnosti te veščine in telesnega, intelektualnega ter psihičnega napora, ki ga je bilo treba vložiti v vadbo in bojevanje.
Skoraj sočasno lahko sledimo tudi t.i. »italijanski tradiciji«, s katero nas seznani čudovita zapuščina v obliki del Fioreja dei Liberia (konec 14. in zač 15. stol.) in Filippa Vadija (2. pol. 15. stol.).
Tudi tu gre za celovit sistem in premišljen pristop k poučevanju veščine bojevanja, hkrati pa avtorja z vso resnostjo nagovarjata bralca k plemenitemu in odgovornemu ravnanju.
Če ima italijanska tradicija sprva veliko skupnega z nemško Kunst, se proti koncu srednjega veka izoblikuje v svojevrstno smer z nekaj glavnimi vejami ter v 16. stol. uveljavi rapir kot vodilno orožje v civilnem bojevanju na stari celini. V italijanski tradiciji ostane rapir priljubljeno hladno orožje vse do sredine 19. stoletja.
Številni italijanski avtorji so postavili temelje pristopu in izrazju klasičnega mečevanja, ki je v mnogočem zaznamovalo nam najbližjo obliko bojevanja z meči - športno mečevanje.
V 16. stol. se bojevanje s hladnim orožjem na bojnem polju dokončno loči od bojevanja v civilnem okolju, skladno s tem se spreminja tudi odnos do borilnih veščin. Če je veščina bojevanja prej združevala različne borilne veščine- v večini primerov je mečevalec obvladal vsaj še rokoborbo in ruvanje ter bojevanje z bodalom- se tokrat borilne veščine pričenjajo razdruževati.
Srednjeveška oblika boja brez orožja pričenja izostajati iz pisanih del o »častivrednih« veščinah- rokoborba ali ruvanje vse bolj ostaja vezana na nižje družbene sloje in se smatra za »nižjo obliko« bojevanja; do danes se je ohranila kot tradicionalna ljudska športna dejavnost.
V ospredju ostaja meč v eni izmed številnih oblik- dolgi meč, spada, rapir, kasneje épée de cour, sorodna je seveda sablja. Meč pogosto spremlja še izbrano stransko orožje (bodalo, plašč, ščitek ali tarča, dodatni meč), oboje tvori del urbanega moškega oblačila in prevzame vlogo uporabnega dodatka.
Tako tudi veščina mečevanja postane del izobrazbe širšega kroga urbanega prebivalstva- borilne veščine torej več niso statusna prvina viteštva ali le poklicno sredstvo srednjeveškega plemstva in vojakov ali najemnikov; niso več zgolj sredstvo za obrambo življenja ali imetja.
Mečevanje postane del urbane omikanosti in preseže poklicne in družbene okvirje.
Seveda se ohranijo oblike bojevanja na turnirjih ali deloma športnih prireditvah. Bojevanje z dusakom in orožjem na drogu, bojevanje v oklepu ali brez so še vedno zanimivi za široki sloj ljudi. Tem so namenjene javne prireditve, prirejeno orožje in oprema, zakonodaja in seveda tudi določeno ekonomsko delovanje.
Kar zadeva francoska ozemlja, jih borilne in bojne veščine zagotovo niso obšle; v srednjem veku se je Francija povzdignila na raven evropske velesile tudi zaradi svojih vojaških uspehov in venomer borilno razigranih višjih slojev.
Prav nič ni zaostajala tekmica francoske krone, vojvodina Burgundija, od koder izvira besedilo, ki govori o bojevanju z orožjem na drogu.
Konec 16. stol. se oblikuje klasična francoska šola, na katero vpliva italijanski rapir, vendar se ob prehodu v 18. stol. v Franciji razvije slog mečevanja z épée de cour, ki bliskovito postane priljubljen v vseh evropskih kulturah in ga imamo lahko za prvi evropski standard mečevanja.
Prav ta način bojevanja s hladnim orožjem nekateri še vedno pojmujejo kot začetek sistematizirane, omikane in pravilne borilne veščine mečevanja v Evropi.
Vendar, pozor! Spomnimo se na najstarejši ohranjeni evropski »učbenik« mečevanja (zgoraj omenjeni MS I.33). Uvidimo lahko, da bi se z zgornjim načinom razmišljanja odpovedali polovici tisočletja razvite, učinkovite, sistematizirane in vrhunske borilne dediščine.
500 let dovršenega pristopa k bojevanju, ki ga lahko dokazujemo z vrhunsko bojno opremo in pisanimi viri, nikakor ne pomeni 500 let brutalnega in silovitega lomastenja po nasprotniku, da bi si danes lahko privoščili gledati nanj zviška.
Španski prostor, ki je bil do konca srednjega veka relativno izoliran od ostalih evropskih dežel, pozna svojo srednjeveško veščino bojevanja (esgrima común), ki se s kolonizacijo razširi čez meje stare celine.
Svoj pečat na evropske borilne veščine pa španski pristop vtisne s svojevrstnim pristopom bojevanja z rapirjem - destrezo. Bojevanja z enoročnim dolgim rezilom se destreza loti z matematičnim in filozofskim pristopom do take mere, da v kasnejših obdobjih postane raziskovalcem težje razumljiva.
Vsekakor se v določenih oblikah ohrani vse do 20. stol., danes postaja ob preporodu zgodovinskih evropskih borilnih veščin spet zanimiva.
V tem kratkem pregledu evropske zgodovinske borilne dediščine velja omeniti še posebno obliko bojevanja z mečem, ki temelji na dvoboju in sodi v poseben družbeni sloj.
Gre za obliko mečevanja, ki se je v 16. stol. oblikovala med študenti, predvsem v nemških deželah Svetega rimskega cesarstva. Sprva lahko govorimo o dvobojevanju, na katerega imajo takratne družbene razmere velik vpliv (spori in nasilje v času reformacije), vendar se zaradi žrtev to bojevanje hitro podvrže posebnim pravilom.
Ta se sčasoma razvijejo v edinstvene oblike ter tudi vplivajo na razvoj prilagojenega orožja, ki ustreza zakonskim predpisom.
Ta način bojevanja, znan tudi kot menzura, ostaja še danes zelo priljubljen v nemško govorečih študentskih organizacijah, pa tudi v vzhodni Evropi. Značilna brazgotina na licu (schmiss) je še dolgo veljala za dokaz poguma in časti.
Kot ne moremo določiti pojava zgodovinskih evropskih borilnih veščin, imamo podobne težave z določanjem točnega datuma njihovega izginotja. Proces, ki te starodavne veščine potisne v pozabo, načeloma umeščamo v čas od druge polovice 19. stol. do prve svetovne vojne.
19. stol. sicer doživi izbruh nostalgičnega poskusa obuditi viteško preteklost, a je ta poskus v duhu romantike preveč dramatiziran in idealiziran, zato zgodovinske evropske borilne veščine v njem ne najdejo svojega pravega prostora.
Družba je doživela tektonske premike in prelomne spremembe, tehnologija je vplivala na povsem drugačen pristop k bojevanju, omika in izobrazba sta si izbrala druge favorite, zabava si je poiskala druga obzorja.
Že scefrane vezi s starimi mojstri in njihovim izročilom se dokončno pretrgajo in zgodovinske evropske borilne veščine utonejo v zgodovinsko pozabo.
Evropska borilna dediščina v 21. stoletju
Današnje delovanje pri obujanju evropske borilne dediščine sloni na preživelih tradicionalnih oblikah bojevanja, še bolj pa na nekaj desetletjih intenzivnega raziskovanja pisanih in materialnih virov ter eksperimentalnih metod.
Danes lahko posameznike, ki se ukvarjajo z zgodovinskimi evropskimi borilnimi veščinami, štejemo že v tisočih.
Uveljavljajo se modeli zaščitne vadbene opreme in zveste replike zgodovinskih kosov orožja in opreme.
Razlogi za prebujanje evropske borilne dediščine so številni, vendar temeljijo na nekaterih skupnih ugotovitvah:
