Pogosta vprašanja
Izraz zajema vse veščine bojevanja brez orožja ali s hladnim orožjem, ki so se uporabljale v Evropi, a so do danes izumrle ali se razvile v neke druge veščine.
Razen nekaj fragmentov z navodili glede starogrške rokoborbe je prvi ohranjeni vir, ki sistematično govori o veščini bojevanja, šele MS I.33 (nekateri ga uvrščajo v pozno 13. stol., drugi v prvo pol. 14. stol.) Vire, ki nam govorijo o bojevanju, sicer najdemo že pred tem datumom, a gre za vire literarne ali likovne vrednosti, po katerih ne moremo rekonstruirati same veščine bojevanja.
V Evropi je bila v uporabi cela kopica borilnih veščin, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo (boj brez orožja, boj z bodalom, mečevanje, boj z orožji na drogu itn.), njihovo uporabo pa je določal namen (vojaški spopadi, dvoboji, samoobramba in tudi telesna vadba ali šport)
Skozi stoletja so se borilne veščine v Evropi razvijale glede na tehnologijo orožja in opreme, namen in družbeni kontekst, skladno z njimi se razvijajo in množijo pisni in materialni viri. Kot najznamenitejšega predstavnika zgodovinskih evropskih borilnih veščin lahko izpostavimo meč, ki je v teku stoletij doživel premnoge spremembe in uporabo, čeprav so tudi druge veščine od povsem bojnega namena prešle tudi v športne, tekmovalne okvirje ali pa izumrle.
>>Klikni za več informacij o zgodovini evropskega bojevanja
Boljše za kaj- za samoobrambo v uličnem boju? Za dvobojevanje, ki je prepovedano? Za bojno polje, na katerem dominira sodobno orožje? Za telesno in duševno vadbo?
Prvo dejstvo, ki ga je treba izpostaviti, je to, da imajo nekatere vzhodnjaške borilne tradicije še neprekinjeno verigo mojstrov. Ti prenašajo znanje in izkušnje na mlajše rodove, kar je pri borilni veščini ključnega pomena. Pri tem se moramo zavedati, da je veliko število teh borilnih veščin doživelo opazne spremembe in so redke tiste, ki lahko svojo tradicijo v temeljni obliki vlečejo skozi stoletja. V Evropi se do pravih globin avtohtonih borilnih veščin moramo še dokopati.
Drugo dejstvo je, da si vzhodnjaške borilne veščine mnogokrat predstavljamo kot prave sisteme bojevanja, medtem ko se zgodovinske Evrope drži sloves »razbijaštva« in o sistematiziranem bojevanju govorimo zelo pozno, kar lahko vpliva na naše dojemanje bojevanja v Evropi.
Zato je nemogoče enoznačno odgovoriti na vprašanje, katere borilne veščine so boljše. Smo pa trdno prepričani, da so avtohtone evropske borilne veščine povsem enakovredne katerim koli drugim borilnim veščinam in da lahko tudi sodobnemu človeku v spremenjenih življenjskih okoliščinah koristijo pri osebnem razvoju.
Trenutno smo osredotočeni na t.i. »nemško šolo bojevanja«; posebej poudarjamo veščine bojevanja brez orožja (ringen), bojevanja z dolgim mečem in bojevanja z bodalom. Poleg teh se spogledujemo z veščinami bojevanja z dusakom, in »enoročnim« mečem.
Z »nemško šolo bojevanja« se ukvarjamo iz preprostega razloga: gre za obsežen in dovršen sistem bojevanja s hladnim orožjem. Poleg tega nam je zelo všeč!
Nekateri člani se dodatno ukvarjajo še s kakšno drugo tradicijo znotraj zgodovinskih evropskih borilnih veščin, kot je npr. italijanski meč 16. stol.
S stališča stroškovnika je vadba v Academii artis dimicatoriae povsem primerljiva z vadbo v katerem koli športnem klubu ali centru.
Največji del stroškov predstavlja začetno vlaganje v opremo, ki ob pravilnem rokovanju ostane uporabna vrsto let. Venomer iščemo in izkoriščamo priložnosti, da za nižjo ceno dobimo kvalitetno orožje in opremo, tako da finančno nismo preobremenjeni.
Drugi del stroškov je mesečno plačevanje najemnine za telovadnico (30€ mesečno) in članarine (25€ letno).
>>Klikni za več informacij o možnostih plačila
Udeležbe na seminarjih in delavnicah skušamo omiliti z raznimi subvencijami in premišljenimi delitvami stroškov.
Udobna trenerka in dvoranski copati ter redna prisotnost v telovadnici so povsem dovolj za začetek. V program vadbe smo všteli t.i. uvodno obdobje, da lahko spoznaš naš način dela in se lažje odločiš.
Na začetku ti tudi pomagamo z izposojo opreme, s čimer ti omogočimo, da si nakup opreme časovno razporediš.
>>Klikni za več informacij o vadbi
Varnost pri vadbi zelo poudarjamo. Kljub temu pa se je treba venomer zavedati, da so se borilne veščine razvile s specifičnim namenom in so zato v svojem bistvu nevarne. Vadba zahteva samonadzor, koncentracijo in brezpogojno upoštevanje vaditelja.
Možnosti za poškodbe so majhne, dokler dosledno izvajamo program in navodila vaditeljev.
Pomembna je telesna pripravljenost, vendar je program nastavljen tako, da lahko z vadbo prične vsak povprečno zmogljiv posameznik. Telesne zmogljivosti postopoma razvijamo glede na priporočila sodobnih strokovnjakov za šport in jih usmerjamo k zahtevam veščine.
Vsak posameznik ali posameznica nad dopolnjenim 16. letom starosti.
>>Klikni za več informacij o vadbi
Veščine bojevanja so zelo privlačne in spodbujajo domišljijo, poleg tega pa izražajo neko osebno moč in vpliv. Zaradi tega so zelo priljubljene v literaturi in industriji zabave, vendar se je treba zavedati, da tam niso resnično prikazane, temveč podpirajo zgodbo ali skušajo narediti vtis na gledalca. Malo je filmov, knjig ali iger, ki bi boje prikazovali v bojni realnosti.
Zato lahko taki boji nudijo kvečjemu zabavno sprostitev, medtem ko se je resnične veščine bojevanja moč učiti le s sistematično vadbo na podlagi pisnih in materialnih virov.
Živečih mojstrov, ki bi tvorili neprekinjeno tradicijo evropskih veščin bojevanja, žal nimamo.
Taki mojstri bi nam lahko prenašali nepozabljena in nepotvorjena sporočila borilnih sistemov ter nam pomagali s preizkušeno vadbo.
Vendar pa imamo danes veliko število posameznikov, ki dosegajo rezultate pri raziskovanju pisnih in materialnih virov evropske zgodovinske bojne tradicije. Te rezultate pri oblikovanju interpretacij primerjamo z dognanjih različnih vej znanosti in ved (medicina, metalurgija, fizika, družbena in vojaška zgodovina, paleografija, jezikoslovje itn.) ter jih združujemo z usmerjeno vadbo. Na ta način se približujemo realnim in pravilnim interpretacijam sistemov zgodovinskega evropskega bojevanja.
S spreminjanjem namena bojevanja, se je spremenila tudi uporaba veščin in posledično tudi njihovi sistemi. Čeprav nam nekatere sodobne veščine boja (borilni športi npr. športno sabljanje, boks, rokoborba ali veščine samoobrambe) lahko do določene mere pomagajo pri spoznavanju samega bojevanja, pa se je za pravo rekonstrukcijo treba vrniti k primarnim virom, tako pisnim kot materialnim, in na njih temeljiti interpretacije ter vadbo.
Večinoma replike zgodovinsko izpričanega orožja, torej jeklo, vendar uporabljamo tudi simulatorje. Bodala uporabljamo lesena zaradi varnosti, čeprav mestoma uporabimo jeklena rezila, da lahko interpretiramo nianse v tehnikah oziroma bojevanje približamo na najvišjo še varno raven.
Tekom let smo navezali stike z izdelovalci kvalitetnega orožja in opreme ter pridoma uporabljamo njihove preizkušene izdelke. Kljub temu, da nimamo uniformirane opreme, pa vztrajamo na kvaliteti in zagotovljeni varnosti pri uporabi.
Sodobnega načina življenja ni treba posebej izpostavljati, da uvidimo potrebo po definirani telesni aktivnosti, s katero ohranjamo zdravo in uporabno telo. Borilne veščine so za to kot nalašč in redna vadba dokazano omogoča boljše vsakodnevno počutje in zmogljivost.
Poleg tega borilne veščine izoblikujejo in izboljšujejo čut za kreposti, s katerimi dvigamo svoje življenje na višjo raven. Razumskost, srčnost, zmernost, pravičnost, discipliniranost, vztrajnost in nadzor nad sabo so kreposti, ki jih potrebujemo vsak dan. Z vadbo v skupini pa krepimo tudi čut za odgovornost, solidarnost, prilagodljivost, komunikacijo in koncentracijo.
Prav tako se ni nikoli odveč naučiti nekaj elementov samoobrambe.
Ne.
Academia artis dimicatoriae ni dejavna na srednjeveški sceni, v gledališču, v domišljijskih društvih ali »role playing« projektih.
Ukvarjamo se s čistimi borilnimi veščinami brez kontekstov nastopanja ali uprizarjanja. Nekateri člani Academie artis dimicatoriae se sicer s temi zadevami ukvarjajo, a to počnejo vzporedno s svojim delom v Academii artis dimicatoriae.
Zelo radi pa se odzovemo povabilom, da izpeljemo prikaze zgodovinskega bojevanja; na takih dogodkih prikažemo način bojevanja skozi evropsko zgodovino, kar tudi pospremimo s pojasnili. Dostikrat gledalcem omogočimo, da replike orožja pobliže spoznajo, kar vpliva na njihovo dojemanje evropske bojne tradicije.
Gre za kratico izraza Historical European Martial Arts- novodobna oznaka naše dejavnosti, ki smo jo v slovenščino prevedli kot evropske zgodovinske borilne veščine.
Gre za izraz, ki označuje zgodovinsko skupino sistemov bojevanja nekako od 13. do 17. stoletja. Geografsko središče te skupine grobo umeščamo približno v srednjo Evropo, na področje Svetega rimskega cesarstva v t.i. »nemške dežele«, od koder je vplivala na ostala ozemlja. Zgodovinsko izpričani izraz je Kunst des fechtens (veščina bojevanja, v uporabi je tudi prevod umetnost bojevanja), ki se ukvarja predvsem z veščino dolgega meča, čeprav so tudi druge borilne veščine obširno zastopane.
Najmočnejša veja je t.i. Liechtenauerjeva tradicija, ki v svojih temeljnih oblikah traja okoli 250 let in jo imamo za temelj nemške šole bojevanja. Okvirno gledano lahko tej tradiciji sledimo od najstarejšega ohranjenega vira MS 3227a (konec 14. stol.) do zaključka 16. stoletja z delovanjem Joachima Meyerja.
V Evrope poznamo še ostale tradicije ali »šole« bojevanja, kot so italijanska šola, francoska šola, španska šola in angleške veščine.
>>Kliknite za več informacij o knjigi
